Dandanes se za določitev premera dimnika v glavnem uporabljajo računalniški izračuni. Druga metoda pa je z uporabo diagramov za dimenzioniranje, ki je za kurilne naprave majhnih toplotnih moči, ki se uporabljajo v stanovanjskih stavbah, dovolj natančna in zelo enostavna.

Za določitev premera dimnika zadošča poznavanje:

• vrste goriva,
• toplotne moči kotla v kW,
• temperature dimnih plinov,
• aktivne višine dimnika (merjene od priključka na dimniku do vrha dimnika).

Izbrati je potrebno le ustrezen diagram (glede na vrsto goriva in tip kurilne naprave), ter iz njega odčitati potreben premer dimnika.

Enodružinske hiše imajo pretežno do 150 m2 ogrevane stanovanjske površine (redko več), toplotne moči kotlov za centralno ogrevanje pa so zaradi zelo dobre toplotne zaščite ovoja stavbe redko višje od 25 kW. Pri sekundarnih ogrevalih, kot so sobne peči in kamini, so toplotne moči zaradi nevarnosti pregrevanja prostorov tudi precej nizke. Zato lahko s precejšnjo natančnostjo podamo naslednja priporočila glede potrebnih premerov dimnikov:

• centralno ogrevanje (peleti, kurilno olje, plin)     Ø 14 cm
• centralno ogrevanje (trda goriva)     Ø 18 cm
• lončene in krušne peči     Ø 16 – 18 cm
• kaminske peči     Ø 16 cm
• sobni kamini     Ø 18 – 20 cm

Dimnik naj bo v stavbi postavljen čim bližje slemenu, saj bo tako njegova višina nad streho najmanjša, poleg tega pa dimnik po celotni višini poteka v ogrevanem delu stavbe. Dimni plini se zaradi tega manj ohlajajo, s tem pa se ohranja boljši vlek.

Postavitvi dimnika ob zunanji steni ali ob kapni strani objekta se je dobro izogniti. Višina dimnika je pri takšnih postavitvah najmanjša, tudi vlek je slab, to pa zlasti slabo vpliva na delovanje sobnih kaminov. Da se zagotovi zadostna aktivna višina za delovanje kamina, mora biti dimnik nad streho višje pozidan, kar pa vpliva na njegovo statično stabilnost in odpornost na zdrse snega. V takšnih primerih je zato potrebno dimnik dodatno statično ojačati in za njim proti slemenu namestiti snegobrane.

Da, več kurišč je dovoljeno priključiti na skupni dimnik, če:

• proizvajalec kurilne naprave v navodilih izbranega modela dovoljuje sočasno uporabo z več drugimi kurilnimi napravami,
• je zagotovljeno odvajanje dimnih plinov za vsako obratovalno stanje z ustreznim dimenzioniranjem oziroma izračunom dimnika po SIST EN 13384-2,
• je izključena možnost uhajanja dimnih plinov iz delujoče kurilne naprave v druge prostore preko kurišč, ki ne obratujejo,
• je skupna dimovodna naprava (dimnik) narejena iz negorljivih materialov ali pa je širjenje požara med nadstropji preprečeno s samodejnimi zapornimi napravami ali drugimi ukrepi,
• sistemi za odsesavanje zraka (kot npr. kopalniški ventilatorji ali kuhinjske nape), ki so nameščeni v prostorih oziroma stanovanjih, ne ogrožajo varnega delovanja vseh kurišč, kot tudi ne varnega odvajanja dimnih plinov.

Svoj dimnik potrebujejo:

• vsa kurišča na trda goriva in kurilno olje z močjo večjo od 20 kW,
• vsa plinska kurišča z močjo večjo od 30 kW,
• vsa kurišča z gorilniki s puhalom (ne glede na vrsto goriva),
• sobni kamini,
• krušne ali lončene peči.

Ko govorimo o »potrebni višini dimnika« ne govorimo o celotni višini dimnika, temveč o t.i. »aktivni višini dimnika«, merjeni od priključka za kurilno napravo na dimniku do vrha dimnika.

Najmanjša potrebna višina dimnika, ki že zagotavlja zadosten vlek za delovanje kurilne naprave izkustveno znaša 4 metre.

Po veljavnih predpisih je potrebno čistilna vratca vgraditi v peti dimnika, t.j. na najnižjem delu dimnika. Dodatna čistilna vratca je potrebno vgraditi tudi na podstrešju, oz. v najvišji bivalni etaži, če je podstrešje nepohodno ali prenizko za dostop in delo dimnikarja, vendar vratca ne smejo biti oddaljena od ustja dimnika več kot 5,0 m.

Če to ni možno, se lahko čiščenje dimnika opravlja tudi skozi ustje na strehi, za kar pa je potrebno dimnikarju urediti varen dostop do dimnika, z nastopno ploščadjo in možnostjo varovanja, ter primerno lestev.

Čistilnih vratc zaradi higienskih in varnostnih razlogov ni priporočljivo vgrajevati v spalnicah in otroških sobah. Po letih uporabe dimnika se lahko na vratcih poškodujejo ali dotrajajo tesnila, kar bi lahko povzročilo uhajanje dimnih plinov v te prostore in privedlo do morebitnih zdravstvenih težav za ljudi.

Pri vgradnji čistilnih vratc je potrebno zagotoviti, da so ta dostopna dimnikarju za pregledovanje in čiščenje. Položaj vratc je potrebno načrtovati pred vgradnjo kurilne naprave in izvedbe inštalacijskih vodov, saj se neredko zgodi, da so vratca po dokončanih inštalacijskih delih težko dostopna ali pa se celo ne morejo odpirati zaradi mimoidočih ogrevalnih vodov.

Pred vgradnjo dimnika se je potrebno dogovoriti z monterjem ogrevalnega sistema, kamina, ali peči, kje na dimniku in na kakšni višini naj bo izdelan priključek za kurilno napravo. Pri kaminih in kaminskih pečeh se priključek običajno izdela čim višje pod stropom, vendar je pri tem potrebno paziti, da mora biti med dimovodnim priključkom in stropom zagotovljena varnostna razdalja, ki je še posebej pomembna v stavbah, izdelanih iz gorljivih materialov.

Pri kurilnih napravah na kurilno olje ali plin so temperature dimnih plinov na izstopu iz naprave zaradi visokih toplotnih izkoristkov zelo nizke. Posledično v dimnikih pogosto prihaja do kondenzacije dimnih plinov. Ker so sodobni dimniki praviloma opremljeni s posodami za zbiranje kondenzata, jih je smiselno in priporočljivo povezati s hišnim odtočnim sistemom.

Pri tem je med dimnikom in odtokom potrebno vgraditi talni sifon.

Pri negorljivih stavbnih konstrukcijah morajo biti odprtine v etažnih ploščah ca. 6 cm večje od osnovne dimenzije dimniškega plašča. Večje odprtine namreč močno olajšajo vgradnjo dimnikov, saj je zlasti pri več etažnih stavbah odprtine zelo težko narediti natančno eno nad drugo. Po vgradnji dimnika se v preboju etaže na dimniške plašče pritrdijo plošče iz trde mineralne volne, debeline 1-3 cm. Vrzel, med odprtino v plošči in izolacijskimi ploščami se zapolni z betonom.

Pri prebojih skozi etažne ali strešne konstrukcije iz gorljivih materialov je potrebno zagotoviti ustrezen odmik od gorljivim materialov, ki je pri vseh Schiedelovih dimniških sistemih s keramičnimi tuljavami 50 mm, kar pomeni, da mora biti preboj 10 cm večji od dimenzije stranice dimniškega plašča. Vmesni prostor med lesenimi elementi in dimniki mora biti zapolnjen z oblikovno stabilnimi izolacijskimi ploščami iz mineralnih vlaken.

Kjer je dimnik postavljen ob steni, ali pa prehaja skozi etažno konstrukcijo izdelano iz gorljivih gradbenih materialov, mora biti od njih odmaknjen za vsaj 5 cm. Vmesni prostor se lahko zapolni z dimenzijsko stabilnimi izolacijskimi ploščami iz mineralnih vlaken.

Pri stenah in etažnih konstrukcijah iz negorljivih materialov (beton, opeka) varnostni odmik ni potreben, je pa potrebno izvesti dilatacijsko fugo, da se zaradi razlike v termičnih raztezkih med dimnikom in sosednjimi stenami ne pojavijo razpoke.

Prezračevan strop iz lesenih tramov, leseni strešni tramovi in ​​podobni elementi iz gorljivih materialov, ki v trakovih nalegajo na dimnik, morajo biti oddaljeni najmanj 2 cm od zunanjih površin dimnika, ali pa zapolnjeni s 5 cm debelimi ploščami iz negorljivega izolacijskega materiala.

Če povezovalni dimovod poteka skozi steno iz gorljivih gradbenih materialov, je potrebno steno po zunanjem obsegu dimovoda izolirati z ≥ 20 cm negorljivega, dimenzijsko stabilnega materiala ali preskušenega certificiranega zaščitnega elementa Schiedel IGNIS PROTECT.

Elementi stavbne konstrukcije, izdelani iz gorljivih materialov in vgradno pohištvo, morajo biti od čistilnih vratc oddaljeni najmanj 40 cm. Če je na gorljiv element nameščena zaščita pred toplotnim sevanjem, zadostuje razdalja 20 cm. Tla iz gorljivih materialov, pred čistilnimi odprtinami, je potrebno zaščititi z negorljivim materialom, ki sega vsaj 50 cm naprej in vsaj 20 cm na levo in desno stran preko čistilne odprtine.

Normalno je, da se dimniki, pozidani iz lahkih betonskih plaščev, v bivalnih prostorih omečejo ali pa obdelajo s fino malto. S tem se zagotovi njihova zrakotesnost, ki je še zlasti pomembna v sodobnih, energijsko učinkovitih (Blower-door testiranih) stavbah.

Dimniki se lahko obložijo tudi z negorljivimi, suho-montažnimi ploščami, ki pa morajo biti pravilno nameščene. Priporočamo, da so na dimnike površinsko lepljene.

Priporočljivo je, da se dimnik v neogrevanem podstrešju dodatno toplotno zaščiti z izolacijskimi ploščami iz mineralnih vlaken in obdela s tankoslojnim ometom. Na ta način se ohrani višja temperatura dimnih plinov, s tem pa tudi vlek v dimniku. S tem ukrepom lahko tudi preprečimo neželeno kondenzacijo dimnih plinov v dimniku.

Priporočamo uporabo negorljivih izolacijskih plošč iz mineralnih vlaken debeline 5 cm.

Opozorilo: Za izolacijo dimnikov se ne sme uporabljati EPS ali XPS izolacijskih plošč.

Da. V ta namen je potrebno na mestu, predvidenem za nova čistilna vratca ali priključek peči, izrezati odprtino v plašču in odstraniti toplotno izolacijo iz mineralnih vlaken. V keramični cevi se naredi odprtina v velikosti priključka in nanjo prilepi okvir za vratca ali nastavek priključka za peč.

Pri prehodu dimnika skozi strešno konstrukcijo priporočamo uporabo Schiedel univerzalnega držala dimnika. Držalo se lahko pritrdi na, pod, ali med špirovce in zagotavlja zanesljivo statično podporo zidanega dimnika ne glede na tip in velikost.

Prednosti držala dimnika:

• zanesljiva statična opora pri prehodu dimnika skozi strešno konstrukcijo,
• omogoča vertikalne pomike dimnika, ki nastanejo zaradi termičnih raztezkov,
• izdelan iz jekla in je torej negorljiv in trajen.

Potrebna višina dimnika nad streho se določa v odvisnosti od naklonskega kota strehe. Tako v osnovi ločimo 3 kategorije streh:

1. Strehe z naklonskim kotom manjšim od 20°

Pri strehah z naklonom do vključno 20°, mora ustje dimnika segati nad sleme za najmanj 40 cm in biti od površine strehe oddaljen vsaj 1,00

2. Strehe z naklonskim kotom večjim od 20°

Pri strehah z naklonom večjim od 20°, mora ustje dimnika segati nad sleme za najmanj 40 cm, vodoravna razdalja od ustja dimnika do površine strehe pa mora znašati najmanj 2,3 m.Višina 40 cm nad površino strehe zadostuje, če so na dimnik priključene kurilne naprave na tekoča ali plinasta goriva, vsota nazivnih moči priključenih na naprave ne presega 50 kW, dimni plini pa se iz kurilnih naprav odvajajo s pomočjo ventilatorjev.

3. Ravne strehe

Ustja dimnikov morajo biti od površine kritine oddaljena za najmanj 1,0 m. Enako pravilo velja za rob strehe (atiko), ki je pogosto dvignjen nad nivo kritine. Pri ravnih strehah se pogosto pojavljajo razne nadgradnje, kot npr. strojnice dvigal ali jaški prezračevalnih naprav. Tudi te morajo ustja dimnikov nadvišati za najmanj 1,0 m, kadar je razdalja dimnikov od teh »ovir« manjša od 1,5 m.

Ustje dimnika mora nadvišati strešno frčado ali okna za vsaj 1,0 m, če je dimnik od teh elementov oddaljen manj kot 1,5 m.

Pri kurilnih napravah na trda goriva in kritinah iz gorljivih materialov (slama, lesene skodle), mora ustje dimnika segati najmanj 80 cm nad sleme strehe.

Del dimnika, ki štrli nad streho, je izpostavljen precejšnjim silam vetra in tudi nevarnosti zdrsa snega. Zato mora biti načrtovan tako, da je odporen na te sile.

Pri montažnih dimniških sistemih ABSOLUT, UNI ISO plus, UNI plus in MULTI, so betonski dimniški plašči izdelani tako, da imajo v vogalih kanale, v katere se lahko vstavijo ojačitvene palice.

Priporočamo uporabo Schiedel seta za statično ojačanje dimnika. Tako bo dimnik z večjo prosto višino nad streho statično precej bolj varen in odporen na vplive vetra in zdrse snega.

Ustja dimnikov je priporočljivo zaščititi pred vdorom padavin v dimniško tuljavo. To je zlasti opazno v zadnjih letih, saj so padavine zaradi klimatskih sprememb intenzivnejše, pogosto pa jih spremlja tudi močan veter. Dežne kape torej ne samo da zmanjšujejo možnost vdora padavin v dimnik, ampak lahko imajo tudi funkcionalne lastnosti, saj lahko zmanjšujejo vpliv vetra na vlek v dimniku in omogočajo stabilnejše delovanje kurilne naprave v neugodnih vremenskih pogojih.

Pri Schiedel-u ponujamo več tipov dežnih kap:

• dežna kapa Univerzal (v kombinaciji s konusnim zaključkom)
• Omega zaključek (v kombinaciji z dilatacijsko rozeto),
• protivetrna kapa.

Kadar je dimnik, pozidan iz lahkih betonskih plaščev, postavljen na zunanji strani objekta, mora biti ustrezno statično podprt in zaščiten pred vremenskimi vplivi.

Upoštevati je treba sledeče:

• pri zidanih dimnikih mora biti temelj dimnika dovolj globok (>80 cm globoko oz. pod mejo zmrzovanja),
• dimnik mora biti v vsaki etažni plošči oz. na vsake 3 metre bočno podprt z objemkami,
• vrhnja objemka naj bo pritrjena tik pod prehodom dimnika skozi streho,
• dimnik mora biti dodatno toplotno zaščiten z izolacijskimi ploščami iz mineralnih vlaken debeline 5 cm, ter finalno obdelan proti vremenskim vplivom (omet, obzidava, ipd.).

Dvoplaščni, toplotno izolirani dimniki iz nerjaveče pločevine, so finalno zaključen izdelek in ne potrebujejo dodatne obdelave.

Dimniki morajo biti v skladu z Uredbo o načinu in pogojih izvajanja čiščenja kurilnih naprav, dimnikov in zračnikov, redno in periodično čiščeni. Periode čiščenja so odvisne od vrste uporabljanega goriva.

Pri dimnikih za mokre pogoje obratovanja (pri kurilnih napravah na olje in plin) je potrebno občasno pregledati prepustnost odtoka za kondenzat in ga po potrebi očistiti.

Redno je potrebno pregledovati tesnila na čistilnih vratcih in na priključkih kurilnih naprav, saj so to zelo obremenjeni deli, ki po določenem času izgubijo mehanske lastnosti ter sposobnost tesnjenja in jih je potrebno zamenjati. Tesnila niso vključena v garancijsko dobo dimnika, saj spadajo med obrabne dele in je njihova predvidena življenjska doba krajša.

Kurišča, ki delujejo odvisno od zraka v prostoru, porabljajo za zgorevanje zrak iz prostora, posledično pa je potrebno ta zrak nadomestiti od zunaj, z vgradnjo ustrezno velike prezračevalne rešetke v zunanjo steno ali kanala za dovod zraka pod tlemi.

Sistemi za odvajanje zraka (npr. prezračevalni sistem ali kuhinjska napa) zato pomembno vplivajo na varno delovanje kurilne naprave, saj lahko v prostoru, kjer je ta nameščena, ustvarijo podtlak, kar lahko povzroči uhajanje dimnih plinov v prostor. Zato je pri takšnih napravah potrebno namestiti varnostno tlačno stikalo, ki prepreči hkratno delovanje prezračevalne naprave s kuriščem.

Kurišča, neodvisno od zraka v prostoru pa dobijo zrak potreben za zgorevanje neposredno od zunaj. Zrak se vodi do kurišča preko ločene dovodne cevi z zunanje stene, lahko tudi pod tlemi, ali pa po zračnem jašku LAS dimnika z vrha navzdol. Jašek za zgorevalni zrak je preko povezovalne cevi direktno priključen na kurišče. Kurilne naprave, ki so neodvisne od zraka v prostoru, morajo biti za to uporabo laboratorijsko preskušane. Zunanji vplivi, kot je podtlak, ki ga ustvarjajo sistemi za odvod zraka, ne vplivajo na delovanje kurišča, zato lahko hkratno obratujejo.

Termo ločilni element v sistemu Schiedel ABSOLUT služi za vertikalno toplotno ločitev dimnika in preprečitev nastanka toplotnih mostov. Uporablja se v prehodu dimnika skozi streho ali v prehodu dimnika v neogrevano podstrešje. Da bi učinkovito zmanjšal vdor hladu preko dimniških sten v notranjost stavbe, ga je potrebno vgraditi v sloj toplotne izolacije.

Pri strmih strehah je včasih potrebno vgraditi več termo-ločilnih elementov enega nad drugim.

Vgradnjo termo-ločilnega elementa priporočamo tudi v prehodu dimnika iz kletne v stanovanjsko etažo, saj tudi tam učinkovito preprečuje toplotne izgube in nastanek toplotnega mostu.

CE oznaka pomeni, da je bil dimnik preskušan in certificiran skladno s harmoniziranimi evropskimi standardi, ki veljajo za dimniške sisteme.

Sistemski dimniki s keramičnimi dimnimi tuljavami so certificirani po standardih:

EN 13063-1

EN 13063-2

EN 13063-3

Sistemski dimniki s tuljavami iz nerjaveče jeklene pločevine pa po standardih:

EN 1856-1

EN 1956-2

EN 13063-1 T400 N1 D 3 G50

EN 13063-1 = oznaka evropskega standarda

T400 = temperaturni razred (največja trajna temperaturna obremenitev sistema pri neprekinjenem delovanju)

N1 = tlačni razred (N = podtlak do -40 Pa, P = nadtlak do +200 Pa, H = visok nadtlak do +5000 Pa)

D = razred odpornosti na kondenzat (D=dry/suho ali W=wet/mokro)

3 = razred korozijske obstojnosti (1 = plin, 2 = plin in olje, 3 = plin, olje in trda goriva)

G = razred odpornosti na požar saj (G = je odporen, O ni odporen)

50 = oddaljenost dimnika od gorljivih gradbenih materialov v (mm)

EN13063-2: T200N1W2O00

T200 = največja temperaturna obremenitev sistema pri neprekinjenem delovanju

N1 = podtlačni dimniški sistem z razredom tesnosti 1

W2 = na vlago neobčutljiv način delovanja s korozijskim razredom 2 (plin in olje)

O 00 = požarno odporen sistem brez saj; ni potrebna oddaljenost gorljivih gradbenih materialov od dimnika